Matej Jurančič | spletni dnevnik

Aug/10

27

Dan 2 :: Pašman Kajak SeaTour 2010

To je . objava v seriji S kajakom okoli Pašmana in Ugljana

Opis prvega morskega veslaškega podviga: v 4 dneh sem preveslal dobrih 100km po morju okoli Pašmana in Ugljana ter vmes prespal na Ižu.

Za drugi dan sem si zadal, da preveslam najdaljšo etapo. Sprva sem načrtoval spanec že malo višje od Preka, nato pa sem se le odločil, da odveslam čim više ob Ugljanu, po možnosti do kakega kampa. Nisem pa (še) vedel, da zna veter kar lepo popestriti napredovanje.

Pot

Soline – Sv. Ante – U. Kobiljak – U. Čelinja – Rt Rasovica – Ždrelac – Kukljica – Kali – Preko – Galovac – Lukoran – U. Činta

Pregled poti na Google Maps

skupaj km: 33,3km
skupni čas: 6:20h
povprečna hitrost: 5,26km/h

Opis

5:45
Spanec je bil več kot zadovoljiv, tako da niti ni bilo težko vstati že malo pred 6. Najedel sem se makaronov (čeprav so bili malo čudnega okusa), pretočil vodo v manjše plastenke in začel pakirati. Pri tem res nisem spreten, ali pa se mi samo ne mudi, tako da sem bil pripravljen na odhod šele po dobri uri.

7:00
Iz čolna posnel še zadnje kadre mirnih jutranjih Solin, nato pa odveslal za Mali Zaglav. Po mirnem morju ob neposeljeni strani Pašmana sem precej hitro napredoval. Malo je bilo nasprotnega maestrala, ampak (še) nič posebnega. Na gladini sem bil zopet praktično sam, občasno so me le obiskovale jate cipljev, ki so mi skoraj skakale v kajak.

9:10
Do Ždrelca se nisem prav veliko ustavljal, kljub temu je bilo enkrat le potrebno zlesti iz čolna in se odzvati klicu narave. Pred mostom je bilo, pričakovano, že malo več prometa. Kako minuto sem čakal pred mostom, toliko da sem se spoznal z režimom prehajanja in spustil naprej nekaj večjih ladij. Nato sem hitro odveslal povsem ob Pašmanski strani, tam, kjer se nihče no vozi – prevoziti sem moral namreč tudi vrv, ki je zadrževala delovno ploščad. Hitro in brez težav sem prišel skozi in se po nekaj metrih na drugi strani odločil narediti krajši postanek; toliko, da se malo okrepčam in “posodobim” dnevni načrt; do sem je šlo fantastično hitro.

9:40
Odločil sem se, da jo pred opoldansko pavzo mahnem vse do Kalija. Ko sem prišel iz Uvale Ždrelaščica v Pašmanski kanal so se razmere že kar dobro spremenile: maestral se je konkretno okrepil, pa tudi valovi so bili že kar opazni. Napredovanje je bilo zato malenkost težje in ko je pritisnilo še sonce, sem že mrzlično iskal počivališče.

11:20
Pri iskanju opoldanskega počivališča sem iskal kraj, kjer bi imel dokaj blizu primerno senco, trgovino in po možnosti še kako restavracijo. V prvem zalivu v Kaliju sem že od daleč zagledal restavracijo, naključni plavalec pa mi je glede trgovine sporočil, da je v naslednjem zalivu. Tako sem se kar malo z muko odpravil naprej. Malo pred njim se mi je “prikazala Marija”: konoba povsem ob vodi, stoli so bili praktično na peščeni plaži – v bistvu bi me lahko postregli kar v kajak, če bi se dovolj zagnal v obalo. No, jasno je bila zaprta – kdo pa še dela pred popoldnevom!
Tako sem odveslal do naslednjega zaliva, kjer je bila idealna senca – majhen park povsem ob plaži. Čoln sem zvlekel dovolj visoko na obalo, sam pa hitro stekel pod drevesa. Po morski osvežitvi sem se napotil proti trgovini, vmes pa v kafiču (za katerega sem sprva upal, da je restavracija) izvedel, da hrane ne strežejo nikjer blizu. Po soncu pa nisem želel hoditi niti 15 minut. V dučanu sem tako kupil še burek, 7l vode, cedevito, pa plastične vilice – kar 20, če bi slučajno na poti srečal 10+ kajakašev in bi si naredili piknik na plaži. No, makaronov nisem prav veliko pojedel, ker so bili povsem sparjeni: bo pa več za ribice.
V naslednjih 3 urah sem šel še ene 2x malo zaplavat/se ohladit, na eno WC-colo v kafič, za pol urce zalegel pod drevesom, ob 15h pa sem počasi začel pakirati.

15:30
Prav nič me ni vleklo nazaj na vodo: maestral se je v tem času samo še okrepil, tako da so bili valovi že kar konkretni. Nekako sem se vseeno odločil, da poskusim priti kar se da daleč, četudi sem na vodi samo pol ure. No, nekako mi je počasi uspelo napredovati proti Preku, ob Galovcu, do Rta Sv. Petra, nasproti Rta Sv. Grgur (začetek zaliva Sutomišćica) pa sem se odločil za nov oddih.

16:50
Povsem premočen sem se takoj preoblekel, dal mokre cunje na skale na sonce, sam pa skočil v senco.

17:25
Po dobre pol ure sem bil pripravljen na odhod. Niti ne toliko pripravljen, kolikor se mi je že mudilo nadaljevati. Želel sem namreč priti tam nekje do mesteca Ugljan, ker sem se vseeno odločil, da noč preživim v enem od tamkajšnjih kampov. Kot kaže se mi je malo preveč mudilo, s strani so me “presetili” še valovi gliserja, ki je pred nekaj trenutki odbrzel iz zaliva, tako da sem se ob vstopu v kajak malo skopal – res se mi je splačalo sušiti cunje!?

18:25
Po uri napornega veslanja sem prišel do Uvale Činta in že od daleč zagledal sumljivo veliko avtodomov na kupu – kamp! Kljub vsemu sem naredil zadovoljivo število km, mesto Ugljan je bilo že povsem blizu, tako da sem kolega ribiča povprašal, kakšna je kaj situacija glede kampov, restavracij, dučanov, … Priporočil mi je kamp na S delu zaliva (dejansko sta bil v zalivu 2), podal zadovoljive informacije glede potrošniških možnosti, zato sem hitro odveslal proti obali, našel primerno mesto za izstop in parkirišče za kajak.
Takoj, ko sem vstopil na ozemlje kampa, sem zagledal napis Kamp Marijo – odlično, sem si rekel, saj sem na doma na nekem forumu bral same lepe stvari o njem. Da je poln Slovencev in da so vsi skupaj kot ena velika družina, sem se lahko prepričal že po 5 minutah pogovora z gazdo in naključnim dopustnikom. Gazda je sicer kar težko verjel, da sem priveslal do sem – sicer pa, glede na povsem mokre kopalke in majico, bi se lahko le še sklepalo, da sem priplaval. No, kmalu sem imel v eni roki pečeno koruzo v drugi pa glaž domačega, ponujen pa sem imel še pasulj od kosila (skuhali so ga kar za cel kamp)!

19:15
Vseeno sem se odločil, da grem “u grad”, si nakupim nekaj za zajtrk, dvignem nekaj kun in se odpravim na večerjo. Po tem ko se pravzaprav 2x prehodil celo rivo, sem se odločil za konobo Kaleta. Gostov sicer ni bilo prav veliko, je bila pa to restavracija na višjem nivoju (za Ugljan): učeno uglajeni natakarji, hi-tech wc (luči na senzorje), iz zvočnikov pa je prav po dalmatinsko jamral Ricky van Shelton. Po natančnem pregledu menija sem se odločil za ribjo juho, črno rižoto in za posladek še palačinke – ni mi bilo žal! Po dobri uri, ko se je Ricky začel ponavljati in je sonce že zašlo, sem se zadovoljen odpravil proti kampu.

21:30
Po takem pestrem dnevu človek kar težko zaspi; v mislih ves čas podoživljaš najbolj zanimive trenutke. Ko pod spalko zašvicaš (ful!) in se ti pridružijo še nočni brenčači ter se iz grada zasliši živo glasbo, ni več dvoma, da se obeta dober spanec.

· · ·

No comments yet.

Leave a Reply

<<

>>

Theme Design by devolux.nh2.me