Matej Jurančič | spletni dnevnik

Sep/10

8

Dan 1 :: S kajakom med Pašmanom in Dugim otokom

To je . objava v seriji S kajakom na Kornate

Drugi morski veslaški podvig, tokrat v samo dveh etapah. Veslanje po V delu Kornatov, med številnimi idiličnimi otočki, vsega skupaj 70km.

Prvi dan vikend izleta s kajakom se je v marsičem precej razlikoval od prejšnjega 4-dnevnega: veslanje v družbi ima svoje prednosti in slabosti. So-kajakaš večinoma pomeni “boljši stik z realnostjo” in v mnogih pogledih deluje pomirjujoče; po drugi strani pa lahko tudi zbija moralo – ati je namreč v precej boljši veslaški formi, ima hitrejši čoln (in boljše veslo), tako da mi je, ko se je po sedmih urah veslanja s (še vedno) lahkotnimi zavesljaji hitro oddaljeval in je pika na obzorju postajala vedno manjša, hitro padala motivacija. Kljub vsemu, razen konkretne utrujenosti, ni bilo krize ;)

Pot

Uvala Lučina – Pašman –  Tkon – Gnal – Zaglav – Gangarol – Šćitna – Sit – Kurba mala – Lavdara – Sali – Uvala Sašćica
Prikaz poti na Google Maps
skupaj km: 38km
skupni čas: 7:00h
povprečna hitrost: 5,43km/h

Opis

7:46
Štartala sva torej (spet) šele malo pred osmo. Prvi kilometri so bili (spet) idilični: praktično brezveterje, sama na vodi, brez valov, samo 2 kajaka in dve vesli. Veslala sva dokaj skupaj, vmes malo pokomentirala zalivčke pa otočke, v glavnem rutinsko napredovanje vzdolž Pašmana. Tistih 10 minut, ki sva jih “pridobila” na štartu in nekoliko hitrejši tempo so nama omogočili, da so naju prve turistične ladjice prehitevale šele tik pred prvim postankom. Vmes sem moral še enkrat slikati tablo za Konobo (Grill-Fish-Wajn) :)

9:30
Priložnost za prvi postanek: ati je našel dokaj lepo parkirišče, z ravno dovolj veliko senco za dva kajakaša. Pri parkiriščih sva morala biti sedaj malo bolj pozorna (izbirčna), saj je atijev čoln precej bolj občutljiv na kamenje; s Seayakom te pač lahko naplavi skoraj kamor koli (na kamne) brez resnih posledic. Po izkrcanju sem hitro preklopil v “rest-mode”: sušenje mokre obleke in opreme (rokavice, kapca, krovnica, majica, kopalke) ter nadomestil del porabljene energije s suhimi slivami in arašidi.

10:05
Po dobre pol ure opazovanja mimobrzečih gliserjev, turističnih in ribiških ladjic, sva bila pripravljena za odhod. No, pa tudi časa za počitek ravno nisva imela na pretek: do poldneva bi bilo dobro najti opoldansko počivališče, če se le da, nekje na Situ. Hitro sva jo mahnila proti Zaglavu, skoraj direktno v ravni liniji – septembra si to lahko privoščiš, saj ni več veliko prometa na vodi. Vmes se je že kar dobro napovedal maestral in začel delati prve opazne (občutne) valove. Po slabi urci sva bila pripravljena za prečenje proti Gangarolu po nadaljnjih 20 minutah pa sva v prvem primernem zalivčku na otoku že stoje nadomeščala porabljeno tekočino.
Sledilo je še cca. pol ure veslanja mimo Šćitne do Sita, tam pa iskanje primernega kotička za izkrcanje in počitek.

12:10
Tokrat sva zadela jackpot! Idiličen pomol pred hiško, skrito za drevesi – sigurno najlepše počivališče na letošnjih popotovanjih! Atijev kajak sva odnesla iz vode, svojega sem pustil kar med čolnoma za pomolom. Po hitrem kopanju in hranjenju (spet brez pribora!?) sem za nekaj trenutkov iz horizontale pogledoval proti Kornatom, ati pa se je odpravil na kratek sprehod po otoku. [1. sam sem si rekel, da se bom vsekakor še kdaj vrnil in nekaj dni užival v pravem robinzonskem turizmu. No, ko sem na internetu našel cene, so me za trenutek odvrnile od načrtovanja dopusta] Vrnil se je s fantastičnimi fotografijami Kornatov na eni strani in Pašmana na drugi.

14:30
Ob 2h sva začela pakirati in po pol ure odveslala naprej. V času, ko sem se mučil na 5m obračati 4,8m dolg kajak, mi je ati že ušel proti Borovniku. Kazalo je, kot da je že čisto pri otoku, no pred mano je bilo še pol ure napornega veslanja v maestral, nato pa nekaj “počitka” v zavetrju otoka. Ob Brušnjaku je šlo hitro, pa spet malo odprtega morja do otoka Kurba Mala [2. dejansko ima tako ime – lokacija], pa v zavetrju ob južni strani do naslednjega kratkega postanka, nato pa daljše prečenje proti Lavdari. Tukaj je bilo kar pestro, ko sem kar naenkrat za sabo zagledal 30m jahto. Na srečo so bili, kot večina morjeplovcev, uvidevni in so precej počasi odpeljali mimo. No, ko so se srečali njihovi in valovi od vetra, je bilo precej pestro – skoraj whitewater :)

16:30
Priveslal na Lavdaro, ati je bil že vsaj 15 min prej – ni kaj, pozna se, da je celo leto treniral po večkrat na teden, jaz pa mogoče 1x na teden :) Tukaj sem bil že kar precej zmatran, čakala pa naju je še dobra ura borbe z nasprotnim vetrom in valovi. Po nekaj deci cedevite ter suhih slivah sva šla dalje. Takoj, ko sva prišla iz zavetrja, se je začela (zame) najbolj mučna ura veslanja, poleg narave mi je moralo zbil še ati, ki je hitro “pobegnil” naprej [3. kao, “ne more gledat nazaj, k bi se lahko prevrnu. Pa sj si bil kuj za mano…”]. Ni ravno spodbudno opazovati, kako lahkotno izginja v daljavi, sam pa se mučiš. Ampak, saj sem pred odhodom vedel, kaj me čaka… Ko sem enkrat ugotovil, da sva ubrala precej direktno pot do Uvale Sašćica, sem malo skrenil iz linije in se napotil bolj proti obali. Nekako se ne počutim najbolje veslati po sredini kanala, vsaj ne v popoldanskih urah, ko je precej več prometa. Spet sem moral uporabiti vse mogoče metode prepričevanja in krajšanja časa, bilo je celo tako “hudo”, da sem si začel prepevati! [4. brez skrbi, ni nikjer dokumentirano]. No, kot že rečeno, po dobri uri sem prišel do Salija, obveslal še naslednji rt in v zalivu (na plaži) videl atija, ki je že zdavnaj prispel – kajak je imel že na suhem.

18:00
Konkretno zmatran in malo jezen na atija, ker je suvereno odveslal naprej, sem nekako zlezel iz čolna in ga še težje prestavil na suho. Suha pa ni bila njegova prtljaga, saj mu je voda v vseh teh urah veslanja nekako prišla v “prtljažnik”, tako da mu ni preostalo drugega kot da se malo moker napoti “u grad”. Meni se je od sidranja naprej po glavi sprehajala ena sama misel: hrana! Najprej sva zavila v trgovino ter takoj spila vsak svoj liter soka in pojedla še eno čokolado za lepši pogled na svet; kupila sva še malo kruha za zajtrk in vodo za naslednji dan, nato pa se res odpravila v prvo restavracijo. Ni kaj, gurmanski hit letošnjega poletja so jadranski lignji[5. jedel sem jih tako na Pašmanu kot Ižu, le na Ugljanu sem vzel črno rižoto], mmmmm! Porcije sicer niso bile ravno za kajakaše, ampak bolje išta nego ništa.

20:45
V najin “nočni center” sva prispela že v temi. Ati je kaj kmalu ugotovil (jaz pa sem že dobro vedel), da to pomeni konec dneva – spanje. Doma se redkokdaj odpravim v posteljo pred polnočjo, tokrat pa sem ob 22h že lepo spal. Bi že prej, pa je malo čez deveto na bližnji pomol prišla nemška družinica [6. a ne bi mogl mejhni otroc že spat ob taki uri?]. Njihovi zbegani pogledi, ko sem se ob 21h na plaži spravljal v spalko ostanejo za vedno :)

· · · ·

No comments yet.

Leave a Reply

<<

>>

Theme Design by devolux.nh2.me