Pot

Pašman (kamp) – Muntan – Dužac mali – Tkon – Rt Gnalić – otok Gnalić – Otočić Kozina – Vrgada – Otočić Arta Vela – Mali Prišnjak – Otok Murter – Hrbošnjak – Tisno

Prikaz poti na Google Maps
Skupaj km: 40,5km (na števcu, Google jih je naštel “le” 38)
Skupni čas: 6:15h
Povprečna hitrost: 6,5km/h

Opis

6:00
Po zelo slabo prespani noči (vmes sem se iz prikolice prestavil ven na tla), sva vstala ob 6h. Ker sva prejšnje popoldne res na hitro pripravila kajake, je bilo več ali manj vse potrebno še enkrat preveriti.

7:45
Po skromnem zajtrku ¹, sva se okoli 7:45 končno zbasala v kajake in odveslala novim dogodivščinam naproti. Letos sva se odločila za malo bolj “uravnoteženo” taktiko: zjutraj, ko je bilo morje še “ka ulje”, sem jaz veslal v OceanX ², ati pa v Seayaku. Tako mi vsaj prvi dve uri ni bilo potrebno veslati na vso moč, da nisem preveč zaostajal (v OceanX sem imel z manj napora vsaj 1km/h višjo povprečno hitrost) – so pa žal druge pomanjkljivosti: nikakor mi ne uspe najti idealne pozicije sedeža, tako da mi po cca. pol ure noga začnenja “spati” (samo leva).

8:30
Na hitro sva se ustavila v Tkonu, toliko da sva kupila kilo kruha in dva slanca. Do konca Pašmana ni bilo nič posebnega, na rtu pa sva zamenjala kajaka in prečila proti Vrgadi. V tem času na srečo ni prav gost promet, tako da so tudi večkilometrska prečenja relativno nenevarna. Je bil pa kar šok za roke in hrbet, ko sem presedlal v Seayaka; ampak vse za stabilnost :)

10:30
Po dobrih dveh urah in preveslanih 15km sva prispela na Vrgado in se za pol ure ustavila na na rajski peščeni plaži. Hitro sušenje majic, skok v vodo nato pa naprej proti Murterju. Nisem ravno ljubitelj športanja v najhujši vročini, tako da poskušam do poldneva priti čim dlje. Po slabi uri (5km) sva našla otoček s primernim dostopom in senco za naslednje 2-3h.

11:30
Najprej sva se pomalicala tune (na žalost iz konzerve), nato pa odšla vsak po svoje. Jaz kakšen meter višje do “postelje”, ati pa na sprehod okoli otočka. Spanec mi je po neprespani noči prišel še kako prav, ati pa je že kar malo nestrpno čakal, kdaj bova šla naprej. Sklenila sva, da greva po zunanji strani Murterja in se nato po kakšni uri odločiva ali bova nadaljevala okoli otoka. Težko je bilo napovedati, kako hitro bova napredovala, saj se je medtem že kar spodobno okrepil maestral, ki v teh koncih piha povsem z zahodne smeri ³, kar je pomenilo, da so naju čakali valovi iz strani.

14:30
Zunanja obala Murterja je kar pestra, številni zaliv(čk)i, mnogi izmed njih z mivko oz. drobnim peskom. Vsaj v prvi polovici je bilo tudi “precej” ljudi – vsakih nekaj 10m kak par, skupinica, pa čeprav marsikje ni bilo videti, da bi do tja vodila kaka cesta. Po dobri uri sva se za 15 min ustavila v enem od zalivov in si privoščila malo sence.
Zaradi vedno večjih valov, ki so prihajali od strani, napredovanje ni bilo ravno najhitrejše. Da bi pridobila nekaj 100m sva čez ožino kajake celo prenesla ⁴. Že konkretno utrujen sem preveslal okoli psihološke meje, spodnjega rta Murterja, in naslednji kilometer, dva preveslal kot prerojen. Celo tako, da sem ob pogledu na bližnje mestece, Jezera, suvereno predlagal, da nadaljujeva do naslednjega (Tisno) in tam poiščeva prenočišče. Še prehitro sem odločitev obžaloval in v zadnji uri je občutno padla povprečna hitrost. Pomagala ni niti četrta Frutabela in “vonj po večerji”.

18:00
Konkretno izmučen sem le nekako priveslal do pomola, ob katerem je bila primerna klančina z drobnimi kamni. Podobno kot lani, ko sem ves čas veslal v počasnejšem seayaku, sem letos zaradi slabše pripravljenosti še dodatno “trpel”. Ni kaj, za daljše podvige bo treba pred sezono večkrat na Savo!

19:00
Večerja! Že med veslanjem sem skoraj bolj kot morje opazoval “promenado” in iskal primerno restavracijo. No, na koncu nisva bila prav nič zbirčna, zavila sva v prvo na poti proti “gradu”. V naslednji uri sva pojedla marsikaj: slane inčune, marinirane inčune, ribjo juho, ati je spet tuno, jaz lignje s krompirjem in blitvo, za posladek pa še palačinke. Po napornem celodnevnem veslanju sva si zaslužila nagrado!

21:00
Čeprav sva spala tik pod cesto, osvetljeno z javno razsvetljavo, nisem imel niti najmanjših težav s spancem. Tudi rahlo nagnjen teren in trda podlaga nista imela možnosti proti utrujenosti…

Gre za mojo sploh prvo montažo videa, uporabil pa sem odprtokodni program PiTiVi. Več o samem programu v kateri od naslednjih objav.

Uporabljeni videi so bili posneti v HD (720p), tako da je tudi končni izdelek v taki ločljivosti (1280×720). Nekaj težav sem imel le s kodeki, uporabil sem namreč kombinacijo odprtokodnih projektov Theora (video), Vorbis (avdio) in Ogg (vsebovalnik/muxer), kar pa tako Googlu kot Facebooku ne ustreza. Namesto Ogg sem na koncu uporabil Matrosko (Theora in Vorbis sem obdržal), ustvarjen posnetek pa sem, pred pošiljanjem na Google in Facebook, s HandBrake pretvoril v MP4.

Pot

Uvala Šašćica – Tukošćak – Iž – Mrtovnjak – Školj veli – Bisage – Ždrelac – Banj – Dobropoljana – Neviđane – Mrljane – Garmenjak – Uvala Lučina
Prikaz poti na Google Maps
skupaj km: 30km
skupni čas: 5:00h
povprečna hitrost: 6km/h

Opis

7:05
Noč je bila kar mirna, razen enega obiska WCja sem se kar lepo naspal. Pogoji sicer niso bili idealni, zato je na pomoč priskočila utrujenost. Ati je, na drugi strani, ni čutil, tako da so bila “njegova” tla precej trda, vzglavnik popolnoma neprimeren, … Upal sem, da ga bo to vsaj malce upočasnilo in bom bolj konkurenčen :)
Čeprav sva relativno zgodaj vstala, sva bila v vodi (spet) ob 7:00. Za začetek sva imela slabe 3km prečenja do malega otočka Tukošćak. Spet sva bila praktično sama na vodi, tako da vsaj s tem ni bilo težav. Povsem naju je namreč presenetila zgodnja burja in že kar konkretni valovi (vsaj za tako zgodnjo uro). Po cca. 20 minutah sva se za 5 minut “zasidrala” v zavetrju nato pa začela najdaljše prečenje – več kot 5km do malega otoka Mrtovnjak med Ižem in Ugljanom. Prečenja mi na splošno niso preveč všeč, ampak, kot bi se lahko tudi reklo, “pač…veslaš”. No, po slabe pol ure, ko sem atija komajda še videl in sem bil relativno blizu Iža, sem se odločil, da malo skrenem iz direktne linije in naredim kratek postanek. Nekako mi ni povsem ustrezalo, da se že navsezgodaj (poleg utrujenosti) borim z vetrom in valovi ¹. Iž se tokrat ni ravno “izkazal”, prav nič gostoljubja nisem bil deležen, pravzaprav me sploh ni hotel sprejeti: na tej strani otoka je burja pustila svoje sledi, tako da je obala skoraj nedostopna. Nekako je bila potreba po postanku dovolj velika, da mi je uspelo zlesti iz čolna in na hitro opraviti najbolj nujne zadeve.

8:30
Po naslednjih 15 minutah veslanja sem končno spet srečal atija, ki se je že dolgočasil na Mrtovnjaku. V pol ure sva nato malo posušila opremo, na hitro nadomestila nekaj porabljene energije in se pripravila še na zadnje prečenje: 3,5km do otokov za Ugljanom. Tokrat sva za spremembo veslala skupaj, tako da je pot mimo ribogojnic do mostu kar hitreje minila. Pri prvem otoku (Školj veli) sem lahko vklopil avtopilota – spomin na mučno jutranje veslanje po isti poti dva tedna nazaj je bil še zelo živ.
Po uri in pol sva se ustavila pred mostom, toliko da sem razložil “taktiko”. Ni neka znanost: počakaš, da se prehod malo sprazni, vklopiš turbo in se zapelješ čim bolj ob obali Pašmana. Na najožjem delu moraš biti pripravljen na mešanje tokov, ki te odnaša naravnost v sredino kanala; ampak večjih težav kljub vsemu ni ².

11:00
Sledil je obvezen daljši postanek na najbolje urejenem počivališču za kajakaše: ati je bil povsem navdušen nad mivko na koncu zalivčka, saj mu prvič ni bilo potrebno paziti, kako bo izstopil. Videlo se je sicer, da je že malo izven glavne sezone, saj pomol ni bil več tako urejen, pa tudi ljudi ni bilo. Tako sva v miru skoraj 3h počivala, jedla, preračunavala preveslano razdaljo in povprečno hitrost, delala načrte za naslednje podvige, …

14:15
Še zadnji pogled na priljubljeno počivališče nato pa z valovi in vetrom v krmo hitro proti cilju. Kar malo sem se že razvadil na to, da me v Pašman naplavi in da zadnje 2h skoraj ni potrebno veslati. Se pa po drugi strani ta del zato malo vleče, ker točno veš, kako blizu “doma” si in kako malo moraš veslati. Proti koncu (pred Barotulom) je še ati prav navdušeno demonstriral, kako gre z valovi “vsaj 20km/h”. Bomo enkrat z GPSom preverili ;)

16:05
Cilj! V dveh tednih zaključil še drugo morsko turo s kajakom. Čeprav je trajala le dva dni, sem bil precej bolj utrujen kot po prejšnji štiridnevni – povprečno sva na dan naredila več kolikor sem sam največ naredil v enem dnevu. Dejansko se precej pozna, v kakšnem kajaku veslaš, vendar mi je kljub utrujenosti seayak še vedno ljubši – greš pač malo počasneje, vendar se lahko praktično kjerkoli ustaviš brez slabe vesti in pretirane previdnosti, tudi glede stabilnosti je bolj enostavno; lahko bi rekel, da je bolj v dalmatinskem slogu: počasi a zanesljivo, čim bližje obale … no, resnici na ljubo Dalmatincem se kakršnakoli vožnja z vesli ne zdi primerna ³.
Hitrostnih rekordov po Jadranu v prihodnosti nimam namena podirati, se bom pa vsekakor še večkrat podal na kako podobno, še raje daljšo, turo po Jadranu. Že samo v okolici Pašmana je več kot dovolj primernih destinacij: od celotnih Korantov do otokov v okolici Murterja, pa Karinsko in Novigradsko morje (in še dalje po Zrmanji navzgor) v okolici Zadra ali višje proti Pagu, Rabu, Krku, …

Pot

Uvala Lučina – Pašman –  Tkon – Gnal – Zaglav – Gangarol – Šćitna – Sit – Kurba mala – Lavdara – Sali – Uvala Sašćica
Prikaz poti na Google Maps
skupaj km: 38km
skupni čas: 7:00h
povprečna hitrost: 5,43km/h

Opis

7:46
Štartala sva torej (spet) šele malo pred osmo. Prvi kilometri so bili (spet) idilični: praktično brezveterje, sama na vodi, brez valov, samo 2 kajaka in dve vesli. Veslala sva dokaj skupaj, vmes malo pokomentirala zalivčke pa otočke, v glavnem rutinsko napredovanje vzdolž Pašmana. Tistih 10 minut, ki sva jih “pridobila” na štartu in nekoliko hitrejši tempo so nama omogočili, da so naju prve turistične ladjice prehitevale šele tik pred prvim postankom. Vmes sem moral še enkrat slikati tablo za Konobo (Grill-Fish-Wajn) :)

9:30
Priložnost za prvi postanek: ati je našel dokaj lepo parkirišče, z ravno dovolj veliko senco za dva kajakaša. Pri parkiriščih sva morala biti sedaj malo bolj pozorna (izbirčna), saj je atijev čoln precej bolj občutljiv na kamenje; s Seayakom te pač lahko naplavi skoraj kamor koli (na kamne) brez resnih posledic. Po izkrcanju sem hitro preklopil v “rest-mode”: sušenje mokre obleke in opreme (rokavice, kapca, krovnica, majica, kopalke) ter nadomestil del porabljene energije s suhimi slivami in arašidi.

10:05
Po dobre pol ure opazovanja mimobrzečih gliserjev, turističnih in ribiških ladjic, sva bila pripravljena za odhod. No, pa tudi časa za počitek ravno nisva imela na pretek: do poldneva bi bilo dobro najti opoldansko počivališče, če se le da, nekje na Situ. Hitro sva jo mahnila proti Zaglavu, skoraj direktno v ravni liniji – septembra si to lahko privoščiš, saj ni več veliko prometa na vodi. Vmes se je že kar dobro napovedal maestral in začel delati prve opazne (občutne) valove. Po slabi urci sva bila pripravljena za prečenje proti Gangarolu po nadaljnjih 20 minutah pa sva v prvem primernem zalivčku na otoku že stoje nadomeščala porabljeno tekočino.
Sledilo je še cca. pol ure veslanja mimo Šćitne do Sita, tam pa iskanje primernega kotička za izkrcanje in počitek.

12:10
Tokrat sva zadela jackpot! Idiličen pomol pred hiško, skrito za drevesi – sigurno najlepše počivališče na letošnjih popotovanjih! Atijev kajak sva odnesla iz vode, svojega sem pustil kar med čolnoma za pomolom. Po hitrem kopanju in hranjenju (spet brez pribora!?) sem za nekaj trenutkov iz horizontale pogledoval proti Kornatom, ati pa se je odpravil na kratek sprehod po otoku. ¹ Vrnil se je s fantastičnimi fotografijami Kornatov na eni strani in Pašmana na drugi.

14:30
Ob 2h sva začela pakirati in po pol ure odveslala naprej. V času, ko sem se mučil na 5m obračati 4,8m dolg kajak, mi je ati že ušel proti Borovniku. Kazalo je, kot da je že čisto pri otoku, no pred mano je bilo še pol ure napornega veslanja v maestral, nato pa nekaj “počitka” v zavetrju otoka. Ob Brušnjaku je šlo hitro, pa spet malo odprtega morja do otoka Kurba Mala ², pa v zavetrju ob južni strani do naslednjega kratkega postanka, nato pa daljše prečenje proti Lavdari. Tukaj je bilo kar pestro, ko sem kar naenkrat za sabo zagledal 30m jahto. Na srečo so bili, kot večina morjeplovcev, uvidevni in so precej počasi odpeljali mimo. No, ko so se srečali njihovi in valovi od vetra, je bilo precej pestro – skoraj whitewater :)

16:30
Priveslal na Lavdaro, ati je bil že vsaj 15 min prej – ni kaj, pozna se, da je celo leto treniral po večkrat na teden, jaz pa mogoče 1x na teden :) Tukaj sem bil že kar precej zmatran, čakala pa naju je še dobra ura borbe z nasprotnim vetrom in valovi. Po nekaj deci cedevite ter suhih slivah sva šla dalje. Takoj, ko sva prišla iz zavetrja, se je začela (zame) najbolj mučna ura veslanja, poleg narave mi je moralo zbil še ati, ki je hitro “pobegnil” naprej ³. Ni ravno spodbudno opazovati, kako lahkotno izginja v daljavi, sam pa se mučiš. Ampak, saj sem pred odhodom vedel, kaj me čaka… Ko sem enkrat ugotovil, da sva ubrala precej direktno pot do Uvale Sašćica, sem malo skrenil iz linije in se napotil bolj proti obali. Nekako se ne počutim najbolje veslati po sredini kanala, vsaj ne v popoldanskih urah, ko je precej več prometa. Spet sem moral uporabiti vse mogoče metode prepričevanja in krajšanja časa, bilo je celo tako “hudo”, da sem si začel prepevati! ⁴. No, kot že rečeno, po dobri uri sem prišel do Salija, obveslal še naslednji rt in v zalivu (na plaži) videl atija, ki je že zdavnaj prispel – kajak je imel že na suhem.

18:00
Konkretno zmatran in malo jezen na atija, ker je suvereno odveslal naprej, sem nekako zlezel iz čolna in ga še težje prestavil na suho. Suha pa ni bila njegova prtljaga, saj mu je voda v vseh teh urah veslanja nekako prišla v “prtljažnik”, tako da mu ni preostalo drugega kot da se malo moker napoti “u grad”. Meni se je od sidranja naprej po glavi sprehajala ena sama misel: hrana! Najprej sva zavila v trgovino ter takoj spila vsak svoj liter soka in pojedla še eno čokolado za lepši pogled na svet; kupila sva še malo kruha za zajtrk in vodo za naslednji dan, nato pa se res odpravila v prvo restavracijo. Ni kaj, gurmanski hit letošnjega poletja so jadranski lignji⁵, mmmmm! Porcije sicer niso bile ravno za kajakaše, ampak bolje išta nego ništa.

20:45
V najin “nočni center” sva prispela že v temi. Ati je kaj kmalu ugotovil (jaz pa sem že dobro vedel), da to pomeni konec dneva – spanje. Doma se redkokdaj odpravim v posteljo pred polnočjo, tokrat pa sem ob 22h že lepo spal. Bi že prej, pa je malo čez deveto na bližnji pomol prišla nemška družinica ⁶. Njihovi zbegani pogledi, ko sem se ob 21h na plaži spravljal v spalko ostanejo za vedno :)

Pot

Drage – Rutnjak – Uvala Svita – Rt Japlenički – Školj Veli – Bisage – Ždrelac – Banj – Dobropoljana – Neviđane – Mrljane – Garmenjak – Pašman

Pregled poti na Google Maps

skupaj km: 28,88
skupni čas: 4:40
povprečna hitrost: 6,18km/h

Opis

6:25
Če sem prejšnje dva dni brez težav vstal pred budilko, sem jo tokrat skoraj prespal. Res stežka sem se ločil od mehkega ležišča, prijetne družbe ter s polno natovorjenim spremstvom brezvoljno odpeketal proti zalivu.

7:00
Kljub temu, da sem vstal najkasneje na celotni poti, sem bil v kajaku zopet ob 7h. Odločil sem se, da kar takoj prečkam kanal, zato sem se najprej usmeril proti bližnjemu otočku (Rutnjak), ki je priljubljena lokacija dolgoletnih obiskovalcev Iža. Od tam pa samo naravnost proti Ugljanu. Kaj kmalu sem spoznal, da imam kakšen liter manj tekočine kot sem predvideval in bom zato precej na tesnem z vodo. Ne glede na pomanjkanje volje (in moči) mi ni preostalo drugega kot da sem se nekako prepričal, da moram čim prej priveslati do mostu. Že samo prečenje je bilo naporno: veslal sem naravnost v sonce, z vodo pa sem moral, kot že rečeno, malo varčevati.
Ob Ugljanu sem ubral povsem dalmatinski stil vožnje – povsem ob obali. Tako mi je uspelo večinoma veslati po senci in sem dokaj dobro napredoval. Izrabil sem vse taktične različice, kako se prepričati, da mi bo uspelo: štetje zavesljajev, intervali po 50 zavesljajev, vsakič 10% več, ko pridem nad 100 kratka pavza; ležanje in lagano veslanje (precej boljše kot samo počitek); računanje preveslane razdalje na zemljevidu; …
Po dobri uri “mučenja” se je vse skupaj še nadgradilo: zmanjkalo je sence, moral sem prečiti (precej krajša razdalja) zaliv. Na srečo sem nekje na polovici ujel še malo sence ob otoku Školj veli, nato pa še kakšne pol ure veslal do območja mostu.

9:30
Tokrat se nisem takoj zapeljal skozi, saj sem nujno potreboval obisk trgovine. Tako sem najprej nekaj minut čakal na sprostitev prometa (bilo je neverjetno veliko jaht in gliserjev), nato pa skoraj po divjevodaško prečil na Pašman. Kajak sem zvlekel na suho kar pred eno hišo, fanta pred hišo pa povprašal, kje je najbližja trgovina. Po 5 minutah šetnje sem z odprtimi usti nabiral zajtrk. Okrepčal sem se kar na soncu pri mostu, kljub vročini sem bil po zajtrku (višnjev štrudl, jabolčni štrudl, sadni jogurt, Mars, novih 5l vode) kot nov!

10:20
Ponovno rojen sem zaveslal pod most, nato pa začel iskati primeren zalivček za opoldanski počitek. Našel sem ga po pol ure veslanja, pri Ždrelcu, in bil še enkrat več deležen precej začudenih pogledov, ko sem parkiral kajak ob pomolu.
Zopet sem imel srečo pri izbiri, čeprav se je plaža vmes bolj napolnila kot sem pričakoval. Je bila pa to neke vrste pol-privatna plaža, saj so jo (pomagali) urejati (s prostovoljni prispevki) vsakoletni gosti iz bližnjih apartmajev. Po že dobro utečeni rutini sem se šel večkrat v vodo ohladit, vmes malo pojedel, malo zadremal, reševal sudoku, napisal kak sms. Sem pa tokrat še preizkusil fotoaparat v vodi – ob boljši domišljiji oziroma malo bolj nastopaških subjektih bi najbrž nastale prav simpatične slikce, tako pa sem se le prepričal, da fotoaparat deluje tudi meter pod vodo in dela zadovoljive fotke.

14:45
Ob že standardni popoldanski uri sem se pričel odpravljati na zadnji del poti. Morda bi tokrat res lahko počakal še kako uro, saj je bilo prvo uro prav mučno veslati. Pri napredovanju mi je sicer izdatno pomagala narava (močan veter in tok v krmo), a mi po drugi strani otežila preživetje (nevzdržna vročina). Izkoristil sem domala vsako razpoložljivo senco za kratek oddih in znižanje temperature “motorja” pod kritično vrednost.
Po vsakem takem postanku so bili na morju višji valovi, pri Mrljanah so bili že taki, da sem se odločil, da malo tvegam in prečim direktno proti otoku Garmenjak, namesto da bi šel po zalivu mimo Barotula (tam bi imel nekaj časa valove direktno od strani, kar pa sploh ne bi bilo kul).

16:35
Ko sem enkrat obplul Garmenjak, sem bil praktično že doma, saj sem do tu priveslal tudi že kdaj prej z gumijastim čolnom iz kampa.

Zaključek

S tem sem uspešno in brez večjih težav zaključil prvo morsko veslaško avanturo. Zadovoljen s samim seboj in celotnim doživetjem ne dvomim, da se bom na podobne izlete še večkrat odpravil. Morda tudi ne sam ;)

Pot

Uvala Činta – Ugljan – Batalaža – Sušica – Rt Sv. Petar – Uvala Muline – Rt Ovčjak – Bolnica – Rt Kobilljak – Rt Osiljak – Drage

Pregled poti na Google Maps

skupaj km: 21km
skupni čas: 3:15h
povprečna hitrost: 6,46km/h

Opis

5:15?!
Po neprespani noči, ko se je do 3:30 iz Ugljana slišala živa glasba in so me celo noč pikali komarji, sem že precej pred budilko začel tavati po kampu. No, odpravil se nisem prav nič prej kot načrtovano, saj sem vsaj pol urce pil kavo z gazdo – to, da sem vstal malo čez 5, malo čez 6 pil kavo(!) pravzaprav že meji na fikcijo, tako da sem moral vmes preverjati, če sem res buden. Vmes sem na plaži še pojedel zajtrk; nekako mi je uspelo zbasati skoraj pol kile kruha ter konzervi tun in paštete, zraven pa sem si privoščil ananasov sok. Ko sem želel Mariu plačati za varno prenočišče in prijaznost, mi je le stisnil roko in zaželel “ugodno more” – v časih, ko večina gleda izključno nase in solidarnost peša, se je lepo zavesti, da nisi sam.

7:00
Kot že rečeno, odpravil sem se zopet (šele) ob 7h. Glede na to, da sem imel cilj priti do Iža pred poldnevom, sem se moral kar resno lotiti veslanja. Upal sem še na nekaj pomoči vetra v drugi polovici, ko pridem na drugo stran Ugljana.
Morje zopet povsem mirno, sem ter tja kak gliser (dva, trije, več ne) ali jadrnica, vetra pa tudi še ni bilo. Tako sem do Rta Sv. Petar vozil bolj ko ne po azimutu. Ko sem obrnil okoli vrha Ugljana sem dobil želeno pomoč narave, ki pa je dvorezen meč – kar naenkrat ne čutiš vetra, tako da hitro postane vroče.

9:00
Hitreje od načrtovanega sem prispel do prve točke, kjer bi lahko prečil kanal med Ugljanom in Ižem. Ker je sonce vedno bolj pripekalo, veter je bil dokaj ugoden, sem se odločil za ne najkrajše prečenje. No, pred prečenjem sem se še zavil v senco, hitro pojedel malo suhih sliv ter skočil na WC.

9:25
Ob Rtu Kobiljak sem jo mahnil direktno proti vrhu Iža. V prvih nekaj 100m sem veslal, kot bi bil Jošt Zakrajšek. Sonce se je namreč skrilo za (enega izmed redkih) oblakov, veter je pihal rahlo od strani, tako da sem imel ob mirnem morju idealne pogoje. No, idila ni trajala dolgo, sonce je hitro pokukalo izza oblaka in druga polovica je postala (časovno) neprimerno daljša.

10:05
Ko sem prišel na Ižu do prve peščene plaže, sem se takoj vrgel v vodo, za kakšno minuto skočil v senco in upal, da bom preživel še dobre pol ure veslanja po tej vročini (tu mi je tudi dokončno zmanjkalo baterije v fotoaparatu, ki sem jo napolnil šele proti večeru, tako da nekaj utrinkov žal manjka. No, zame ne :P ).
Naslednje pol ure je bilo tako prav mučnih. Če sem dan prej mislil, da je nasprotni veter (z valovi) najhujše zlo, sem tu kaj hitro spremenil mnenje. Na vsake 5 minut sem pil vodo ali cedevito in pomakal kapco v morje. Zadnje sem kmalu nadgradil z mokro majico na glavi in čez njo kapco.

10:50
Prispel v Drage, cilj tega dne. Ob prvi primerni senci sem parkiral na obali in skočil v vodo. Nato sem se povsem razkomotil, imel sem namreč kar precej mokrih stvari še od prejšnjega dne, ki sem jih dal sušiti na skalah nekaj metrov levo in desno od kajaka. Sam sem skočil pod borovce, nekaj malega pojedel in poskušal zaspati. Vmes sem se še malo “poigral” z žulji: na sredincu desne roke sem imel enega prav posebnega – že v treh plasteh. Ko sem prebil zgornjo plast sem lahko le upal, da bo kombinacija morske vode, bepanthena in blagega maestrala do naslednjega jutra že učinkovala.

12:45
Do konca dneva sem se počutil kot kralj: v apartmaju mi je Tina najprej prinesla hladen radler – ob pogledu nanj so se mi kar zasvetile oči, po popitem pa začele izgubljati fokus. Za nedoločljivo dolgo (1,2,3h) sem “umrl” na mehki postelji… Za popolno oživitev pred kosilom sem izkoristil še mrzel tuš, nato pa se prepustil gurmanskim užitkom: jadranski lignji ob kozarčku rdečega in prijetni družbi – mmmmm! :)
Zvečer sva se odpravila še v selo v sosednjem zalivu (Veli Iž) na kako pivce. No, eno je bilo zame dovolj glede na to, da me je naslednji dan čakala še ena etapa.

22:30
Tokrat sem si privoščil “pozen” odhod v posteljo – je bilo treba izkoristit lepe trenutke v raju, povrhu vsega pa sem imel enkrat za spremembo mehko ležišče :)
Iž me je povsem prevzel, nekako me spominja na Pašman pred 5-10 leti, ko je bilo še manj navala turistov. Eden izmed razlogov je najbrž tudi ta, da so v tem času na Pašmanu uredili vodovod, tu pa pitno vodo še vedno dostavijo s tankerjem. Upam, da bo še nekaj let ostalo tako, da se lahko vsako leto vsaj za kak dan ustavim tu – od Pašmana se bom le stežka poslovil :)

Pot

Soline – Sv. Ante – U. Kobiljak – U. Čelinja – Rt Rasovica – Ždrelac – Kukljica – Kali – Preko – Galovac – Lukoran – U. Činta

Pregled poti na Google Maps

skupaj km: 33,3km
skupni čas: 6:20h
povprečna hitrost: 5,26km/h

Opis

5:45
Spanec je bil več kot zadovoljiv, tako da niti ni bilo težko vstati že malo pred 6. Najedel sem se makaronov (čeprav so bili malo čudnega okusa), pretočil vodo v manjše plastenke in začel pakirati. Pri tem res nisem spreten, ali pa se mi samo ne mudi, tako da sem bil pripravljen na odhod šele po dobri uri.

7:00
Iz čolna posnel še zadnje kadre mirnih jutranjih Solin, nato pa odveslal za Mali Zaglav. Po mirnem morju ob neposeljeni strani Pašmana sem precej hitro napredoval. Malo je bilo nasprotnega maestrala, ampak (še) nič posebnega. Na gladini sem bil zopet praktično sam, občasno so me le obiskovale jate cipljev, ki so mi skoraj skakale v kajak.

9:10
Do Ždrelca se nisem prav veliko ustavljal, kljub temu je bilo enkrat le potrebno zlesti iz čolna in se odzvati klicu narave. Pred mostom je bilo, pričakovano, že malo več prometa. Kako minuto sem čakal pred mostom, toliko da sem se spoznal z režimom prehajanja in spustil naprej nekaj večjih ladij. Nato sem hitro odveslal povsem ob Pašmanski strani, tam, kjer se nihče no vozi – prevoziti sem moral namreč tudi vrv, ki je zadrževala delovno ploščad. Hitro in brez težav sem prišel skozi in se po nekaj metrih na drugi strani odločil narediti krajši postanek; toliko, da se malo okrepčam in “posodobim” dnevni načrt; do sem je šlo fantastično hitro.

9:40
Odločil sem se, da jo pred opoldansko pavzo mahnem vse do Kalija. Ko sem prišel iz Uvale Ždrelaščica v Pašmanski kanal so se razmere že kar dobro spremenile: maestral se je konkretno okrepil, pa tudi valovi so bili že kar opazni. Napredovanje je bilo zato malenkost težje in ko je pritisnilo še sonce, sem že mrzlično iskal počivališče.

11:20
Pri iskanju opoldanskega počivališča sem iskal kraj, kjer bi imel dokaj blizu primerno senco, trgovino in po možnosti še kako restavracijo. V prvem zalivu v Kaliju sem že od daleč zagledal restavracijo, naključni plavalec pa mi je glede trgovine sporočil, da je v naslednjem zalivu. Tako sem se kar malo z muko odpravil naprej. Malo pred njim se mi je “prikazala Marija”: konoba povsem ob vodi, stoli so bili praktično na peščeni plaži – v bistvu bi me lahko postregli kar v kajak, če bi se dovolj zagnal v obalo. No, jasno je bila zaprta – kdo pa še dela pred popoldnevom!
Tako sem odveslal do naslednjega zaliva, kjer je bila idealna senca – majhen park povsem ob plaži. Čoln sem zvlekel dovolj visoko na obalo, sam pa hitro stekel pod drevesa. Po morski osvežitvi sem se napotil proti trgovini, vmes pa v kafiču (za katerega sem sprva upal, da je restavracija) izvedel, da hrane ne strežejo nikjer blizu. Po soncu pa nisem želel hoditi niti 15 minut. V dučanu sem tako kupil še burek, 7l vode, cedevito, pa plastične vilice – kar 20, če bi slučajno na poti srečal 10+ kajakašev in bi si naredili piknik na plaži. No, makaronov nisem prav veliko pojedel, ker so bili povsem sparjeni: bo pa več za ribice.
V naslednjih 3 urah sem šel še ene 2x malo zaplavat/se ohladit, na eno WC-colo v kafič, za pol urce zalegel pod drevesom, ob 15h pa sem počasi začel pakirati.

15:30
Prav nič me ni vleklo nazaj na vodo: maestral se je v tem času samo še okrepil, tako da so bili valovi že kar konkretni. Nekako sem se vseeno odločil, da poskusim priti kar se da daleč, četudi sem na vodi samo pol ure. No, nekako mi je počasi uspelo napredovati proti Preku, ob Galovcu, do Rta Sv. Petra, nasproti Rta Sv. Grgur (začetek zaliva Sutomišćica) pa sem se odločil za nov oddih.

16:50
Povsem premočen sem se takoj preoblekel, dal mokre cunje na skale na sonce, sam pa skočil v senco.

17:25
Po dobre pol ure sem bil pripravljen na odhod. Niti ne toliko pripravljen, kolikor se mi je že mudilo nadaljevati. Želel sem namreč priti tam nekje do mesteca Ugljan, ker sem se vseeno odločil, da noč preživim v enem od tamkajšnjih kampov. Kot kaže se mi je malo preveč mudilo, s strani so me “presetili” še valovi gliserja, ki je pred nekaj trenutki odbrzel iz zaliva, tako da sem se ob vstopu v kajak malo skopal – res se mi je splačalo sušiti cunje!?

18:25
Po uri napornega veslanja sem prišel do Uvale Činta in že od daleč zagledal sumljivo veliko avtodomov na kupu – kamp! Kljub vsemu sem naredil zadovoljivo število km, mesto Ugljan je bilo že povsem blizu, tako da sem kolega ribiča povprašal, kakšna je kaj situacija glede kampov, restavracij, dučanov, … Priporočil mi je kamp na S delu zaliva (dejansko sta bil v zalivu 2), podal zadovoljive informacije glede potrošniških možnosti, zato sem hitro odveslal proti obali, našel primerno mesto za izstop in parkirišče za kajak.
Takoj, ko sem vstopil na ozemlje kampa, sem zagledal napis Kamp Marijo – odlično, sem si rekel, saj sem na doma na nekem forumu bral same lepe stvari o njem. Da je poln Slovencev in da so vsi skupaj kot ena velika družina, sem se lahko prepričal že po 5 minutah pogovora z gazdo in naključnim dopustnikom. Gazda je sicer kar težko verjel, da sem priveslal do sem – sicer pa, glede na povsem mokre kopalke in majico, bi se lahko le še sklepalo, da sem priplaval. No, kmalu sem imel v eni roki pečeno koruzo v drugi pa glaž domačega, ponujen pa sem imel še pasulj od kosila (skuhali so ga kar za cel kamp)!

19:15
Vseeno sem se odločil, da grem “u grad”, si nakupim nekaj za zajtrk, dvignem nekaj kun in se odpravim na večerjo. Po tem ko se pravzaprav 2x prehodil celo rivo, sem se odločil za konobo Kaleta. Gostov sicer ni bilo prav veliko, je bila pa to restavracija na višjem nivoju (za Ugljan): učeno uglajeni natakarji, hi-tech wc (luči na senzorje), iz zvočnikov pa je prav po dalmatinsko jamral Ricky van Shelton. Po natančnem pregledu menija sem se odločil za ribjo juho, črno rižoto in za posladek še palačinke – ni mi bilo žal! Po dobri uri, ko se je Ricky začel ponavljati in je sonce že zašlo, sem se zadovoljen odpravil proti kampu.

21:30
Po takem pestrem dnevu človek kar težko zaspi; v mislih ves čas podoživljaš najbolj zanimive trenutke. Ko pod spalko zašvicaš (ful!) in se ti pridružijo še nočni brenčači ter se iz grada zasliši živo glasbo, ni več dvoma, da se obeta dober spanec.

Pot

Pašman (kamp) – Muntan – Dužac mali – Dužac veli – Ugrinić – Tkon – Rt Gnalič – Rt Borovnjak – Uvala Triluke – Orlič – Uvala Landin – Uvala Žinčena – Zaglav – Uvala Soline

prikaz poti na Google Maps

skupaj km: 23.3km
skupni čas: 3:35
povprečna potovalna hitrost: 6.5km/h

Opis

6:20
Vstal že po drugem zvonjenju budilke. Začel pakirati, vmes jedel in hodil na WC (zadnje ni v vzročno-posledični zvezi s prejšnjim).

7:57
Po precej dolgem pakiranju in oblačenju le splavil kajak. Prižgal kamero za prvo snemanje, se poslovil od sestrce in Tinija in se napotil dogodivščinam naproti. Prve težave sem imel že takoj na začetku s kamero. Nosilec sem namreč narobe obrnil, tako da je bila preveč oddaljena in sem le stežka dosegel gumbe.
Glede na to, da je bilo na morju še povsem mirno, brez valov in predvsem prometa, sem na začetku ubral bolj direktno linijo ob otokih (Muntan ter Mali in Veli Dužac) in prišel k Pašmanu zopet nekje pri Ugriničih. Do Tkona je šlo precej hitro, “srečal” pa sem le enega smučarja in ene dva ribiča. Pri zadnjem sem se spomnil, da nisem vzel niti enega kosa pribora!? Bo pa malo bolj zanimivo jesti makarone, sem si rekel in veslal dalje.
Mirno morje se je nadaljevalo vse do Gnala, tako da sem imel čas občudovati lepe zalivčke. Ko sem obplul Rt Gnalič, se je mariskaj spremenilo: kar naenkrat sem za sabo zagledal 3 turistične ladje in 2 gumenjaka! Tako sem le dobil priložnost za test seayaka v valovih. Moram reči, da se je zelo izkazal, tako da sem opogumljen nadaljeval proti prvemu postanku. Vmes sem še nekako uspel slikati tablo za Konobo – sredi ničesar!

9:30
Prvi postanek. Na začetku uvale Triluke sem prvič “vrgel sidro”. V senci sem popil malo vode, nekaj predelane pa vrnil v naravo. Popravil sem tudi nosilec za kamero, malo poslikal in odrinil dalje.

9:50
Na vodi je bilo vedno več plovil: od gumenjakov do gliserjev in jadrnic, od turističnih do ribiških ladij. Tako sem se lahko malo igral s kamero in posnel nekaj srečanj z valovi.
Ko sem prišel pred otok Žižanj, so se zopet pojavile hiše na Pašmanu. Lahko rečem samo to, da jih je vsakič, ko pridem na drugo stran otoka, več.

10:20
Ker sem bil že precej daleč in je postajalo vedno bolj vroče, sem začel iskati primerno mesto za večurni počitek. Iskal sem kombinacijo sence na obali (kak boriček) in peščenega dostopa iz morja. Kmalu sem ugotovil, da bo pri obeh pogojih treba malo popustiti. Še najbolj sem pri “pomolu”: že sam sem imel precej težav z izkrcanjem in hojo do sence, kaj šele s kajakom. Nekako mi ga je le uspelo privleči na suho, za vsak slučaj sem ga še privezal za bližnje drevo.
Kmalu sem se vrgel v morje, nato pa kar nisem vedel kaj naj počnem. Malo sem poskušal spati, pa spet plavat, pa na WC, pa malo pojedel in popil. Nato sem se spravil reševati sudoku, poslal nekaj SMSov v domačo centralo, …

14:30
Po 4 urah sem imel dovolj poležavanja in sem se počasi začel odpravljati na pot. Mogoče sem se pakiranja res lotil preveč po dalmatinsko, saj je preteklo več kot pol ure preden sem iz kajaka posnel naslednje javljanje.
V času ko sem se skrival pred soncem, se je na vodi marsikaj spremenilo: valovi sicer še niso bili preveč moteči, je pa prav pošteno že pihal maestral, tako da sem si veslo kar privezal na kajak. Posebej naporno je bilo okoli Zaglava, tako da sem se kar nekajkrat ustavil v zavetrju. Dobra stran nasprotnega vetra je ta, da se vsaj ne občuti vročine ter da me je ob koncu kar samo odpihnilo k Ljubici.

16:30
Kajak sem kar na pol pustil v vodi in hitro stekel za mizo. Tokrat je stregla ena mlajša pionirka (Lucija), ki je kar malo začudeno pogledovala mojo obutev in se nato še čudila temu, da sem sam.
Za kosilo sem najprej dobil slane inčune – zmanjkalo jih je v trenutku, kot tudi prve stekleničke pomarančnega soka. Sledila je glavna jed: orada, krompir v oblicah, mešana solata, tržaška omaka. Ponujene sem imel še palačinke, a sem se jih zavoljo polnega trebuha in nekaj preostalih minut veslanja odpovedal. Bom že kdaj nadoknadil!

17:45
Skočil sem še na WC, potem pa preveslal zaliv. Šel sem direktno na “naš pomol”, tako da so se me Italijani, ki so dopustovali v bližnji hiški kar prestrašili, ko sem suvereno zvlekel čoln na suho in se peš odpravil proti prenočišču. Še obe njihovi zverini sta bila tako šokirana (ali pa sta bila tako lepo vzgojena), da se nista zapodila vame.

Do večera in zgodnjega spanca (21:30) sem še malo preveril in posnel, kar je novega v okolici hiše, sms-al v veseli urici, pogledal sončni zahod in posušil mokre stvari. Hiška je sedaj že pravcata vila, in na voljo tudi za počitniški najem, za t.i. robinzonski turizem. No, vsak ima svoj pogled na to…

Prvi dan sem torej brez težav preveslal do zastavljenega cilja. Uvidel sem tudi, da z valovi ne bi smelo biti nikakršnih težav, da je potrebno zjutraj še bolj zgodaj na pot, da lahko porabim tudi več kot 6l tekočine na dan…skratka, brez večjih nevšečnosti, naslednji dan pa s polno paro čim dlje ob Ugljanu! :)