Dan 1
Ker sva prejšnji dan prišla prepozno, je bilo veslanje okoli Murterja dolgo časa pod vprašajem. Vsak od naju je v prvih urah veslanja v mislih risal alternativne poti, ki bi jih lahko opravila v teh dveh dneh (časovno naju je omejevalo tudi prihajajoče poslabšanje z napovedanim jugom in dežjem). No, sredi dneva sva se le uskladila in se odpravila na prvotno začrtano pot, okoli Murterja.
Pot
Pašman (kamp) – Muntan – Dužac mali – Tkon – Rt Gnalić – otok Gnalić –
Otočić Kozina – Vrgada – Otočić Arta Vela – Mali Prišnjak – Otok Murter – Hrbošnjak – Tisno
Prikaz poti na Google Maps
Skupaj km: 40,5km (na števcu, Google jih je naštel "le" 38)
Skupni čas: 6:15h
Povprečna hitrost: 6,5km/h
Opis
6:00
Po zelo slabo prespani noči (vmes sem se iz prikolice prestavil ven na tla), sva vstala ob 6h. Ker sva prejšnje popoldne res na hitro pripravila kajake, je bilo več ali manj vse potrebno še enkrat preveriti.
7:45
Po skromnem zajtrku [1.], sva
se okoli 7:45 končno zbasala v kajake in odveslala novim dogodivščinam naproti.
Letos sva se odločila za malo bolj uravnoteženo
taktiko: zjutraj, ko je
bilo morje še ka ulje
, sem jaz veslal v OceanX
[2.], ati pa v
Seayaku. Tako mi vsaj prvi dve uri ni bilo potrebno veslati na vso moč, da nisem
preveč zaostajal (v OceanX sem imel z manj napora vsaj 1km/h višjo povprečno
hitrost) – so pa žal druge pomanjkljivosti: nikakor mi ne uspe najti idealne
pozicije sedeža, tako da mi po cca. pol ure noga začnenja spati
(samo
leva).
8:30
Na hitro sva se ustavila v Tkonu, toliko da sva kupila kilo kruha in dva slanca. Do konca Pašmana ni bilo nič posebnega, na rtu pa sva zamenjala kajaka in prečila proti Vrgadi. V tem času na srečo ni prav gost promet, tako da so tudi večkilometrska prečenja relativno nenevarna. Je bil pa kar šok za roke in hrbet, ko sem presedlal v Seayaka; ampak vse za stabilnost :)
10:30
Po dobrih dveh urah in preveslanih 15km sva prispela na Vrgado in se za pol ure ustavila na na rajski peščeni plaži. Hitro sušenje majic, skok v vodo nato pa naprej proti Murterju. Nisem ravno ljubitelj športanja v najhujši vročini, tako da poskušam do poldneva priti čim dlje. Po slabi uri (5km) sva našla otoček s primernim dostopom in senco za naslednje 2-3h.
11:30
Najprej sva se pomalicala tune (na žalost iz konzerve), nato pa odšla vsak po svoje. Jaz kakšen meter višje do “postelje”, ati pa na sprehod okoli otočka. Spanec mi je po neprespani noči prišel še kako prav, ati pa je že kar malo nestrpno čakal, kdaj bova šla naprej. Sklenila sva, da greva po zunanji strani Murterja in se nato po kakšni uri odločiva ali bova nadaljevala okoli otoka. Težko je bilo napovedati, kako hitro bova napredovala, saj se je medtem že kar spodobno okrepil maestral, ki v teh koncih piha povsem z zahodne smeri [3.], kar je pomenilo, da so naju čakali valovi iz strani.
14:30
Zunanja obala Murterja je kar pestra, številni zaliv(čk)i, mnogi izmed njih z
mivko oz. drobnim peskom. Vsaj v prvi polovici je bilo tudi precej
ljudi
– vsakih nekaj 10m kak par, skupinica, pa čeprav marsikje ni bilo videti, da bi
do tja vodila kaka cesta. Po dobri uri sva se za 15 min ustavila v enem od
zalivov in si privoščila malo sence.
Zaradi vedno večjih valov, ki so prihajali od strani, napredovanje ni bilo ravno
najhitrejše. Da bi pridobila nekaj 100m sva čez ožino kajake celo prenesla
[4.]. Že konkretno utrujen sem preveslal okoli
psihološke meje, spodnjega rta Murterja, in naslednji kilometer, dva preveslal
kot prerojen. Celo tako, da sem ob pogledu na bližnje mestece, Jezera, suvereno
predlagal, da nadaljujeva do naslednjega (Tisno) in tam poiščeva prenočišče. Še
prehitro sem odločitev obžaloval in v zadnji uri je občutno padla povprečna
hitrost. Pomagala ni niti četrta Frutabela in vonj po večerji
.
18:00
Konkretno izmučen sem le nekako priveslal do pomola, ob katerem je bila primerna
klančina z drobnimi kamni. Podobno kot lani, ko sem ves čas veslal v počasnejšem
seayaku, sem letos zaradi slabše pripravljenosti še dodatno trpel
. Ni
kaj, za daljše podvige bo treba pred sezono večkrat na Savo!
19:00
Večerja! Že med veslanjem sem skoraj bolj kot morje opazoval promenado
in
iskal primerno restavracijo. No, na koncu nisva bila prav nič zbirčna, zavila
sva v prvo na poti proti gradu
. V naslednji uri sva pojedla marsikaj:
slane inčune, marinirane inčune, ribjo juho, ati je spet tuno, jaz lignje s
krompirjem in blitvo, za posladek pa še palačinke. Po napornem celodnevnem
veslanju sva si zaslužila nagrado!
21:00
Čeprav sva spala tik pod cesto, osvetljeno z javno razsvetljavo, nisem imel niti najmanjših težav s spancem. Tudi rahlo nagnjen teren in trda podlaga nista imela možnosti proti utrujenosti ...