Dan 1
Za prvi dan sem si izbral malo krajšo etapo in po najbolj znanem morju: na
Pašman namreč hodim na počitnice že od 1. leta, tako da sem bil letos že 20.
leto tukaj. Tudi kar se prenočišča tiče, sem si izbral kar našo nekdanjo
poletno rezidenco
v Solinah. Ker nisem prav dobro vedel, kako se bo vse
skupaj odvijalo, se mi je zdela to najbolj primerna varianta. V primeru kakršnih
koli večjih težav bi se zvlekel na obalo in poklical sestro, da me pride iskat
:)
Pot
Pašman (kamp) – Muntan – Dužac mali – Dužac veli – Ugrinić – Tkon – Rt Gnalič
– Rt Borovnjak – Uvala Triluke – Orlič – Uvala Landin – Uvala Žinčena – Zaglav
– Uvala Soline
prikaz poti na Google Maps
skupaj km: 23.3km
skupni čas: 3:35
povprečna potovalna hitrost: 6.5km/h
Opis
6:20
Vstal že po drugem zvonjenju budilke. Začel pakirati, vmes jedel in hodil na WC (zadnje ni v vzročno-posledični zvezi s prejšnjim).
7:57
Po precej dolgem pakiranju in oblačenju le splavil kajak. Prižgal kamero za prvo
snemanje, se poslovil od sestrce in Tinija in se napotil dogodivščinam naproti.
Prve težave sem imel že takoj na začetku s kamero. Nosilec sem namreč narobe
obrnil, tako da je bila preveč oddaljena in sem le stežka dosegel gumbe.
Glede na to, da je bilo na morju še povsem mirno, brez valov in predvsem
prometa, sem na začetku ubral bolj direktno linijo ob otokih (Muntan ter Mali in
Veli Dužac) in prišel k Pašmanu zopet nekje pri Ugriničih. Do Tkona je šlo
precej hitro, srečal
pa sem le enega smučarja in ene dva ribiča. Pri
zadnjem sem se spomnil, da nisem vzel niti enega kosa pribora!? Bo pa malo bolj
zanimivo jesti makarone, sem si rekel in veslal dalje.
Mirno morje se je nadaljevalo vse do Gnala, tako da sem imel čas občudovati lepe
zalivčke. Ko sem obplul Rt Gnalič, se je mariskaj spremenilo: kar naenkrat sem
za sabo zagledal 3 turistične ladje in 2 gumenjaka! Tako sem le dobil priložnost
za test seayaka v valovih. Moram reči, da se je zelo izkazal, tako da sem
opogumljen nadaljeval proti prvemu postanku. Vmes sem še nekako uspel slikati
tablo za Konobo – sredi ničesar!
9:30
Prvi postanek. Na začetku uvale Triluke sem prvič vrgel sidro
. V senci
sem popil malo vode, nekaj predelane pa vrnil v naravo. Popravil sem tudi
nosilec za kamero, malo poslikal in odrinil dalje.
9:50
Na vodi je bilo vedno več plovil: od gumenjakov do gliserjev in jadrnic, od
turističnih do ribiških ladij. Tako sem se lahko malo igral s kamero in posnel
nekaj srečanj z valovi.
Ko sem prišel pred otok Žižanj, so se zopet pojavile hiše na Pašmanu. Lahko
rečem samo to, da jih je vsakič, ko pridem na drugo stran otoka, več.
10:20
Ker sem bil že precej daleč in je postajalo vedno bolj vroče, sem začel iskati
primerno mesto za večurni počitek. Iskal sem kombinacijo sence na obali (kak
boriček) in peščenega dostopa iz morja. Kmalu sem ugotovil, da bo pri obeh
pogojih treba malo popustiti. Še najbolj sem pri pomolu
: že sam sem imel
precej težav z izkrcanjem in hojo do sence, kaj šele s kajakom. Nekako mi ga je
le uspelo privleči na suho, za vsak slučaj sem ga še privezal za bližnje drevo.
Kmalu sem se vrgel v morje, nato pa kar nisem vedel kaj naj počnem. Malo sem
poskušal spati, pa spet plavat, pa na WC, pa malo pojedel in popil. Nato sem se
spravil reševati sudoku, poslal nekaj SMSov v domačo centralo, ...
14:30
Po 4 urah sem imel dovolj poležavanja in sem se počasi začel odpravljati na pot.
Mogoče sem se pakiranja res lotil preveč po dalmatinsko, saj je preteklo več kot
pol ure preden sem iz kajaka posnel naslednje javljanje.
V času ko sem se skrival pred soncem, se je na vodi marsikaj spremenilo: valovi
sicer še niso bili preveč moteči, je pa prav pošteno že pihal maestral, tako da
sem si veslo kar privezal na kajak. Posebej naporno je bilo okoli Zaglava, tako
da sem se kar nekajkrat ustavil v zavetrju. Dobra stran nasprotnega vetra je ta,
da se vsaj ne občuti vročine ter da me je ob koncu kar samo odpihnilo k Ljubici.
16:30
Kajak sem kar na pol pustil v vodi in hitro stekel za mizo. Tokrat je stregla
ena mlajša pionirka (Lucija), ki je kar malo začudeno pogledovala mojo obutev in
se nato še čudila temu, da sem sam.
Za kosilo sem najprej dobil slane inčune – zmanjkalo jih je v trenutku, kot tudi
prve stekleničke pomarančnega soka. Sledila je glavna jed: orada, krompir v
oblicah, mešana solata, tržaška omaka. Ponujene sem imel še palačinke, a sem se
jih zavoljo polnega trebuha in nekaj preostalih minut veslanja odpovedal. Bom že
kdaj nadoknadil!
17:45
Skočil sem še na WC, potem pa preveslal zaliv. Šel sem direktno na naš
pomol
, tako da so se me Italijani, ki so dopustovali v bližnji hiški kar
prestrašili, ko sem suvereno zvlekel čoln na suho in se peš odpravil proti
prenočišču. Še obe njihovi zverini sta bila tako šokirani (ali pa sta bila tako
lepo vzgojeni), da se nista zapodili vame.
Do večera in zgodnjega spanca (21:30) sem še malo preveril in posnel, kar je novega v okolici hiše, sms-al v veseli urici, pogledal sončni zahod in posušil mokre stvari. Hiška je sedaj že pravcata vila, in na voljo tudi za počitniški najem, za t.i. robinzonski turizem. No, vsak ima svoj pogled na to ...
Prvi dan sem torej brez težav preveslal do zastavljenega cilja. Uvidel sem tudi, da z valovi ne bi smelo biti nikakršnih težav, da je potrebno zjutraj še bolj zgodaj na pot, da lahko porabim tudi več kot 6l tekočine na dan ... skratka, brez večjih nevšečnosti, naslednji dan pa s polno paro čim dlje ob Ugljanu! :)