Dan 2
Drugi dan veslanja se je zopet začel ob 7h. Spala sva precej različno, jaz od utrujenosti kar dobro, ati povsem nasprotno :) To mi je kar ustrezalo, saj je bilo pred nama kar precej direktnega prečenja po “odprtem” morju – no, na koncu se je izkazalo, da ni neke velike razlike ...
Pot
Uvala Šašćica – Tukošćak – Iž – Mrtovnjak – Školj veli – Bisage – Ždrelac – Banj
– Dobropoljana – Neviđane – Mrljane – Garmenjak – Uvala Lučina
Prikaz poti na Google Maps
skupaj km: 30km
skupni čas: 5:00h
povprečna hitrost: 6km/h
Opis
7:05
Noč je bila kar mirna, razen enega obiska WCja sem se kar lepo naspal. Pogoji
sicer niso bili idealni, zato je na pomoč priskočila utrujenost. Ati je, na
drugi strani, ni čutil, tako da so bila njegova
tla precej trda,
vzglavnik popolnoma neprimeren, ... Upal sem, da ga bo to vsaj malce upočasnilo
in bom bolj konkurenčen :)
Čeprav sva relativno zgodaj vstala, sva bila v vodi (spet) ob 7:00. Za začetek
sva imela slabe 3km prečenja do malega otočka Tukošćak. Spet sva bila praktično
sama na vodi, tako da vsaj s tem ni bilo težav. Povsem naju je namreč
presenetila zgodnja burja in že kar konkretni valovi (vsaj za tako zgodnjo uro).
Po cca. 20 minutah sva se za 5 minut “zasidrala” v zavetrju nato pa začela
najdaljše prečenje – več kot 5km do malega otoka Mrtovnjak med Ižem in Ugljanom.
Prečenja mi na splošno niso preveč všeč, ampak, kot bi se lahko tudi reklo,
pač ... veslaš
. No, po slabe pol ure, ko sem atija komajda še videl in
sem bil relativno blizu Iža, sem se odločil, da malo skrenem iz direktne linije
in naredim kratek postanek. Nekako mi ni povsem ustrezalo, da se že navsezgodaj
(poleg utrujenosti) borim z vetrom in valovi
[1].
Iž se tokrat ni ravno izkazal
, prav nič gostoljubja nisem bil deležen,
pravzaprav me sploh ni hotel sprejeti: na tej strani otoka je burja pustila
svoje sledi, tako da je obala skoraj nedostopna. Nekako je bila potreba po
postanku dovolj velika, da mi je uspelo zlesti iz čolna in na hitro opraviti
najbolj nujne zadeve.
8:30
Po naslednjih 15 minutah veslanja sem končno spet srečal atija, ki se je že
dolgočasil na Mrtovnjaku. V pol ure sva nato malo posušila opremo, na hitro
nadomestila nekaj porabljene energije in se pripravila še na zadnje prečenje:
3,5km do otokov za Ugljanom. Tokrat sva za spremembo veslala skupaj, tako da je
pot mimo ribogojnic do mostu kar hitro minila. Pri prvem otoku (Školj veli) sem
lahko vklopil avtopilota – spomin na mučno jutranje veslanje po isti poti dva
tedna nazaj je bil še zelo živ.
Po uri in pol sva se ustavila pred mostom, toliko da sem razložil
taktiko
. Ni neka znanost: počakaš, da se prehod malo sprazni, vklopiš
turbo in se zapelješ čim bolj ob obali Pašmana. Na najožjem delu moraš biti
pripravljen na mešanje tokov, ki te odnaša naravnost v sredino kanala; ampak
večjih težav kljub vsemu ni
[2.].
11:00
Sledil je obvezen daljši postanek na najbolje urejenem počivališču za kajakaše: ati je bil povsem navdušen nad mivko na koncu zalivčka, saj mu prvič ni bilo potrebno paziti, kako bo izstopil. Videlo se je sicer, da je že malo izven glavne sezone, saj pomol ni bil več tako urejen, pa tudi ljudi ni bilo. Tako sva v miru skoraj 3h počivala, jedla, preračunavala preveslano razdaljo in povprečno hitrost, delala načrte za naslednje podvige, ...
14:15
Še zadnji pogled na priljubljeno počivališče nato pa z valovi in vetrom v krmo
hitro proti cilju. Kar malo sem se že razvadil na to, da me v Pašman naplavi in
da zadnje 2h skoraj ni potrebno veslati. Se pa po drugi strani ta del zato malo
vleče, ker točno veš, kako blizu “doma” si in kako malo moraš veslati. Proti
koncu (pred Barotulom) je še ati prav navdušeno demonstriral, kako gre z valovi
vsaj 20km/h
. Bomo enkrat z GPSom preverili ;)
16:05
Cilj! V dveh tednih zaključil še drugo morsko turo s kajakom. Čeprav je trajala
le dva dni, sem bil precej bolj utrujen kot po prejšnji štiridnevni – povprečno
sva na dan naredila več kolikor sem sam največ naredil v enem dnevu. Dejansko se
precej pozna, v kakšnem kajaku veslaš, vendar mi je kljub utrujenosti seayak še
vedno ljubši – greš pač malo počasneje, vendar se lahko praktično kjerkoli
ustaviš brez slabe vesti in pretirane previdnosti, tudi glede stabilnosti je
bolj enostavno; lahko bi rekel, da je bolj v dalmatinskem slogu: počasi a
zanesljivo, čim bližje obale ... no, resnici na ljubo Dalmatincem se kakršnakoli
vožnja z vesli ne zdi primerna [3.].
Hitrostnih rekordov po Jadranu v prihodnosti nimam namena podirati, se bom pa
vsekakor še večkrat podal na kako podobno, še raje daljšo, turo po Jadranu. Že
samo v okolici Pašmana je več kot dovolj primernih destinacij: od celotnih
Kornatov do otokov v okolici Murterja, pa Karinsko in Novigradsko morje (in še
dalje po Zrmanji navzgor) v okolici Zadra ali višje proti Pagu, Rabu, Krku, ...