Dan 3
Kljub neprespani noči je cilj 3. dneva ostal: Iž pred poldnevom. Nekaj malega
poživil
za veslanje, nato pa uživanje v raju – na Ižu je res lepo!
Pot
Uvala Činta – Ugljan – Batalaža – Sušica – Rt Sv. Petar – Uvala Muline – Rt
Ovčjak – Bolnica – Rt Kobilljak – Rt Osiljak – Drage
prikaz poti na Google Maps
skupaj km: 21km
skupni čas: 3:15
povprečna potovalna hitrost: 6,46km/h
Opis
5:15?!
Po neprespani noči, ko se je do 3:30 iz Ugljana slišala živa glasba in so me
celo noč pikali komarji, sem že precej pred budilko začel tavati po kampu. No,
odpravil se nisem prav nič prej kot načrtovano, saj sem vsaj pol urce pil kavo z
gazdo – to, da sem vstal malo čez 5, malo čez 6 pil kavo(!) pravzaprav že meji
na fikcijo, tako da sem moral vmes preverjati, če sem res buden. Vmes sem na
plaži še pojedel zajtrk; nekako mi je uspelo zbasati skoraj pol kile kruha ter
konzervi tun in paštete, zraven pa sem si privoščil ananasov sok. Ko sem želel
Mariu plačati za varno prenočišče in prijaznost, mi je le stisnil roko in
zaželel ugodno more
– v časih, ko večina gleda izključno nase in
solidarnost peša, se je lepo zavesti, da nisi sam.
7:00
Kot že rečeno, odpravil sem se zopet (šele) ob 7h. Glede na to, da sem imel cilj
priti do Iža pred poldnevom, sem se moral kar resno lotiti veslanja. Upal sem še
na nekaj pomoči vetra v drugi polovici, ko pridem na drugo stran Ugljana.
Morje zopet povsem mirno, sem ter tja kak gliser (dva, trije, več ne) ali
jadrnica, vetra pa tudi še ni bilo. Tako sem do Rta Sv. Petar vozil bolj ko ne
po azimutu. Ko sem obrnil okoli vrha Ugljana sem dobil želeno pomoč narave, ki
pa je dvorezen meč – kar naenkrat ne čutiš vetra, tako da hitro postane vroče.
9:00
Hitreje od načrtovanega sem prispel do prve točke, kjer bi lahko prečil kanal med Ugljanom in Ižem. Ker je sonce vedno bolj pripekalo, veter je bil dokaj ugoden, sem se odločil za ne najkrajše prečenje. No, pred prečenjem sem se še zavil v senco, hitro pojedel malo suhih sliv ter skočil na WC.
9:25
Ob Rtu Kobiljak sem jo mahnil direktno proti vrhu Iža. V prvih nekaj 100m sem veslal, kot bi bil Jošt Zakrajšek. Sonce se je namreč skrilo za (enega izmed redkih) oblakov, veter je pihal rahlo od strani, tako da sem imel ob mirnem morju idealne pogoje. No, idila ni trajala dolgo, sonce je hitro pokukalo izza oblaka in druga polovica je postala (časovno) neprimerno daljša.
10:05
Ko sem prišel na Ižu do prve peščene plaže, sem se takoj vrgel v vodo, za kakšno
minuto skočil v senco in upal, da bom preživel še dobre pol ure veslanja po tej
vročini (tu mi je tudi dokončno zmanjkalo baterije v fotoaparatu, ki sem jo
napolnil šele proti večeru, tako da nekaj utrinkov žal manjka. No, zame ne :P).
Naslednje pol ure je bilo tako prav mučnih. Če sem dan prej mislil, da je
nasprotni veter (z valovi) najhujše zlo, sem tu kaj hitro spremenil mnenje. Na
vsake 5 minut sem pil vodo ali cedevito in pomakal kapco v morje. Zadnje sem
kmalu nadgradil z mokro majico na glavi in čez njo kapco.
10:50
Prispel v Drage, cilj tega dne. Ob prvi primerni senci sem parkiral na obali in
skočil v vodo. Nato sem se povsem razkomotil, imel sem namreč kar precej mokrih
stvari še od prejšnjega dne, ki sem jih dal sušiti na skalah nekaj metrov levo
in desno od kajaka. Sam sem skočil pod borovce, nekaj malega pojedel in poskušal
zaspati. Vmes sem se še malo poigral
z žulji: na sredincu desne roke sem
imel enega prav posebnega – že v treh plasteh. Ko sem prebil zgornjo plast sem
lahko le upal, da bo kombinacija morske vode, bepanthena in blagega maestrala do
naslednjega jutra že učinkovala.
12:45
Do konca dneva sem se počutil kot kralj: v apartmaju mi je Tina najprej prinesla
hladen radler – ob pogledu nanj so se mi kar zasvetile oči, po popitem pa začele
izgubljati fokus. Za nedoločljivo dolgo (1,2,3h) sem umrl
na mehki
postelji ... Za popolno oživitev pred kosilom sem izkoristil še mrzel tuš, nato
pa se prepustil gurmanskim užitkom: jadranski lignji ob kozarčku rdečega in
prijetni družbi – mmmmm! :)
Zvečer sva se odpravila še v selo v sosednjem zalivu (Veli Iž) na kako pivce.
No, eno je bilo zame dovolj glede na to, da me je naslednji dan čakala še ena
etapa.
22:30
Tokrat sem si privoščil pozen
odhod v posteljo – je bilo treba izkoristit
lepe trenutke v raju, povrhu vsega pa sem imel enkrat za spremembo mehko ležišče
:)
Iž me je povsem prevzel, nekako me spominja na Pašman pred 5-10 leti, ko je bilo
še manj navala turistov. Eden izmed razlogov je najbrž tudi ta, da so v tem času
na Pašmanu uredili vodovod, tu pa pitno vodo še vedno dostavijo s tankerjem.
Upam, da bo še nekaj let ostalo tako, da se lahko vsako leto vsaj za kak dan
ustavim tu – od Pašmana se bom le stežka poslovil :)
