Dan 4
Zadnji dan veslanja okoli Pašmana in Ugljana. Zjutraj se je bilo kar težko odpraviti na pot, popoldne pa sem, enkrat za spremembo, ob turističnem veslanju užival v vetru in valovih.
Pot
Drage – Rutnjak – Uvala Svita – Rt Japlenički – Školj Veli – Bisage – Ždrelac –
Banj – Dobropoljana – Neviđane – Mrljane – Garmenjak – Pašman
prikaz poti na Google Maps
skupaj km: 28,88km
skupni čas: 4:40
povprečna potovalna hitrost: 6,18km/h
Opis
6:25
Če sem prejšnje dva dni brez težav vstal pred budilko, sem jo tokrat skoraj prespal. Res stežka sem se ločil od mehkega ležišča, prijetne družbe ter s polno natovorjenim spremstvom brezvoljno odpeketal proti zalivu.
7:00
Kljub temu, da sem vstal najkasneje na celotni poti, sem bil v kajaku zopet ob
7h. Odločil sem se, da kar takoj prečkam kanal, zato sem se najprej usmeril
proti bližnjemu otočku (Rutnjak), ki je priljubljena lokacija dolgoletnih
obiskovalcev Iža. Od tam pa samo naravnost proti Ugljanu. Kaj kmalu sem spoznal,
da imam kakšen liter manj tekočine kot sem predvideval in bom zato precej na
tesnem z vodo. Ne glede na pomanjkanje volje (in moči) mi ni preostalo drugega
kot da sem se nekako prepričal, da moram čim prej priveslati do mostu. Že samo
prečenje je bilo naporno: veslal sem naravnost v sonce, z vodo pa sem moral, kot
že rečeno, malo varčevati.
Ob Ugljanu sem ubral povsem dalmatinski stil vožnje – povsem ob obali. Tako mi
je uspelo večinoma veslati po senci in sem dokaj dobro napredoval. Izrabil sem
vse taktične različice, kako se prepričati, da mi bo uspelo: štetje zavesljajev,
intervali po 50 zavesljajev, vsakič 10% več, ko pridem nad 100 kratka pavza;
ležanje in lagano veslanje (precej boljše kot samo počitek); računanje
preveslane razdalje na zemljevidu ...
Po dobri uri mučenja
se je vse skupaj še nadgradilo: zmanjkalo je sence,
moral sem prečiti (precej krajša razdalja) zaliv. Na srečo sem nekje na polovici
ujel še malo sence ob otoku Školj veli, nato pa še kakšne pol ure veslal do
območja mostu.
9:30
Tokrat se nisem takoj zapeljal skozi, saj sem nujno potreboval obisk trgovine. Tako sem najprej nekaj minut čakal na sprostitev prometa (bilo je neverjetno veliko jaht in gliserjev), nato pa skoraj po divjevodaško prečil na Pašman. Kajak sem zvlekel na suho kar pred eno hišo, fanta pred hišo pa povprašal, kje je najbližja trgovina. Po 5 minutah šetnje sem z odprtimi usti nabiral zajtrk. Okrepčal sem se kar na soncu pri mostu, kljub vročini sem bil po zajtrku (višnjev štrudl, jabolčni štrudl, sadni jogurt, Mars, novih 5l vode) kot nov!
10:20
Ponovno rojen sem zaveslal pod most, nato pa začel iskati primeren zalivček za
opoldanski počitek. Našel sem ga po pol ure veslanja, pri Ždrelcu, in bil še
enkrat več deležen precej začudenih pogledov, ko sem parkiral kajak ob pomolu.
Zopet sem imel srečo pri izbiri, čeprav se je plaža vmes bolj napolnila kot sem
pričakoval. Je bila pa to neke vrste pol-privatna plaža, saj so jo (pomagali)
urejati (s prostovoljni prispevki) vsakoletni gosti iz bližnjih apartmajev. Po
že dobro utečeni rutini sem se šel večkrat v vodo ohladit, vmes malo pojedel,
malo zadremal, reševal sudoku, napisal kak sms. Sem pa tokrat še preizkusil
fotoaparat v vodi – ob boljši domišljiji oziroma malo bolj nastopaških subjektih
bi najbrž nastale prav simpatične slikce, tako pa sem se le prepričal, da
fotoaparat deluje tudi meter pod vodo in dela zadovoljive fotke.
14:45
Ob že standardni popoldanski uri sem se pričel odpravljati na zadnji del poti.
Morda bi tokrat res lahko počakal še kako uro, saj je bilo prvo uro prav mučno
veslati. Pri napredovanju mi je sicer izdatno pomagala narava (močan veter in
tok v krmo), a mi po drugi strani otežila preživetje (nevzdržna vročina).
Izkoristil sem domala vsako razpoložljivo senco za kratek oddih in znižanje
temperature motorja
pod kritično vrednost.
Po vsakem takem postanku so bili na morju višji valovi, pri Mrljanah so bili že
taki, da sem se odločil, da malo tvegam in prečim direktno proti otoku
Garmenjak, namesto da bi šel po zalivu mimo Barotula (tam bi imel nekaj časa
valove direktno od strani, kar pa sploh ne bi bilo kul).
16:35
Ko sem enkrat obplul Garmenjak, sem bil praktično že doma, saj sem do tu priveslal tudi že kdaj prej z gumijastim čolnom iz kampa.
Zaključek
S tem sem uspešno in brez večjih težav zaključil prvo morsko veslaško avanturo. Zadovoljen s samim seboj in celotnim doživetjem ne dvomim, da se bom na podobne izlete še večkrat odpravil. Morda tudi ne sam ;)