Spet na snegu
Morda pa letošnja zima le ne bo tako dolga – po 4 letih sem se namreč končno
spet spravil na sneg. Glede na to, da sem nor na športe z žogo, ta odsotnost
niti ni tako presenetljiva. Pa vendar sem vrnitev na bele strmine načrtoval že
od lanske zime: ko sem se nekega poznega popoldneva / večera po dolgem dnevu
pred računalnikom in dolgih dneh brez prave rekreacije vračal iz Ljubljane in
se mi je v Voklem, kot že nekaj prejšnjih tednov, pogled ustavil na osvetljenem
smučišču Stari vrh, mi je končno preklopilo: naslednjo zimo obvezno na sneg! In
ker tako ali tako še nisem naredil prehoda na carving
, sem se odločil, da
se preizkusim na boardu.
Z osnovno opremo sem precej ugodno prišel skozi (< 200€ za rabljen board z vezmi
in nove čevlje), pred kratkim je na počitnice
(z izmenjave v Rotterdamu)
prišla še sestrična, tako da sem bil pripravljen na nove podvige na bližnjem
Krvavcu.
Začela sva na poligonu za začetnike
– dost kul zadeva za prve korake: na
ravnem vrtiljak, na kuclju pa tekoči trak. Ampak učiteljica se je odločila, da
je en spust med začetniki povsem dovolj in me takoj odpeljala na Ror
. Že
v prvem spustu mi je na položnejšem delu nekako uspelo narediti oba zavoja tako
da so apetiti ob naslednjih spustih močno rasli: pa to gre! Evo en zavoj, djmo
kar takoj še drugega, šala mala tole, djmo ... auuuu! V 4 urah sem bil kar
precej na tleh, nekaj padcev ni bilo prav nič uporabniku prijaznih
toda
do konca se je vse poplačalo, saj sem že dokaj suvereno prevozil celotno progo!
Ob vračanju nazaj v meglo (dolino), sem kljub (ali prav zaradi prijetne)
utrujenosti sklenil, da se tak športni dan
čim prej ponovi – napovedano
slabo vreme gor ali dol!
Doma pa kosilo leta – vse zasluge bratrancu za fantastično morsko pojedino! Kakšen fantastičen dan! :D
Update (naslednji dan): čutim takorekoč vse mišične skupine, od nog, hrbta, do
rok ... kje so stari dobri košarkarski časi, ko sem imel toliko kondicije, da bi
bil lahko cel dan v preži
?!